Ljiljana Vuglač | Sviet na te čaka

 

zu strehe tvega doma

prelievaju se materine soze 

vriele, silne

curi vrieme 

germi čkomina 

nad nomi

blesiče se strah 

gda sviet na te čaka,

sinek moj

ideš 

kmice se med čriepe zavlače  

med čriepe tienke i ruženice škripeče

kmice merzle, jesenjske 

na samoču diše 

oči skrivaš 

gda zapira se nebe zu severne stroni

bregi se vu černe megle oblače 

a dežđ dneve zu škafa živlenja zlievlje 

gda odhajaš 

zu strehe tvega doma

prelievaju se materine soze 

pekoče, gizdave  

vu kufer i serce skrite

so sreču od neba za te prose 

jer sviet na te čaka,

sinek moj