Sve su pjesme kao rijeke. Imaju svoj izvor, svoje korito,
svoj tok, svoj uvir. Pripadaju svim zemljama kroz koje protječu, kao i pjesme
svim ljudima koji ih čitaju.
Pokornik rumen sunčev krug, pada na krov kuće, iz kljuna
goropadne Petrove ptice...
Uz njih se živi. Uz pjesme, uz rijeke... U tišini...
tišini...
One izviru. Zviraju. Uviru. Krivudaju... Tajanstveni života
u nutrinama...
Protežu umorne kosti, pravcem ravnice.
Ispod ogrtača oblaka i groma, ko neukroćeni divlji konji,
nabujalog gnjeva, mutni, viroviti, stresaju mostove ko sedla sa sebe.
Imaju glavu, tijelo, trup i rep.
Baštinjena energija kraja, suslavlje, pretvornost razaznaje
se kroz tokove podstruja začutno.
Stalni proročanski zov, u vrtlogu toka zaboravlja vrijeme,
onkraj vidljivog, melodijski govor, vodožderina, istinu svog bića ispisujući...
Zmijugaju vode zmije, šutljive povijesti, izvlače iz svoje
stare kože, ostavljaju za sobom presvučene košuljice korita.
Zdrave i plave! Brzaju i spore! Vode u rijeci, ogovaraju
rijeku.
Mutne su i bistre. Radosne i žalosne, u svom toku,
zapuštene, zaraštene... Mimohod oblaka nad krajolikom toka, prežu...
U njima se ko u pjesmi živi... Teško se od njih živi.
Odašalju od sebe, zahvale rukovanja, valovite geste:
trava, lišća, grana, ruku ljudski, kazivanja usta... vlastitost nasilja.
Okviri... oblici... lomljivi snovi... Žive zazivaju...
Mrtve oplakuju... Pothranjena, urječena, sjećanja...
Ustavlja ih se branama. Od njih, nasipima se brani ...
Pjesme ukoritljene koricama knjiga, korite se slovima...
Teku obilježenim stranicama... Riječe se riječima... Predstavljaju naslovima.
I bez naslova predstavljaju se svejedno... Promocijama,
promotivnih predstavljanja...
Govore: bjelinama, zarezima, crticama, točkicama,
upitnicima, uskličnicima... govore...
Od kapljica vode tka se rijeka, inspirirana nebom. Osjeti
se svaka kaplja duše srca...
Pjesma od slova, od riječi se na promisli tka... tužnost
duše...
Riječi i potoci, pritoci, utoci, pjesmi riječi...
Radosne, tužne, lijepe, ružne, dobre, uhu ugodne,
uho-parajuće, opake, zle, ljekovite, ljubavne, žučne, gromoglasne, šaptajuće,
mistične, svete, čarobne, proklete, mirotvorne, ratne, ubitačne...
Prvice, zdravice, veselice, prigodne, svečarske,
dobrodošlice, zakletve, blagoslova, Bogobojaznice, ljudske... naopake,
narodske, književne, ispravne, krive, prave, potvrdne, negacijske, naivne,
promućurne, zavodljive, lažljive, nevine, pravedne, pogrešne, učene, proste...
tepalice, bajalice, budnice... uličarke, psujuće, bludne... poslovne, arhaične,
tuđice, hvalisave, skromne, podle, plemenite... pijanske, kockarske,
prevarantske, nakaradne, neljudske... pod zakletvom križa, pod iznudom noža...
narikače, ukopnice, zadocnice...
...Riječi...riječi...riječi...
Kapi...vode...rijeke...izvori...uviri...uzvodi...
Rijeke pjesama teku: tekama, bilježnicama, sveskama,
tomovima, sabranim djelima, koritima zavađenih obala dana i noći... teku...
Srdita okosita smrt, ogromnim crnim rukama... obale života
grabi...
Rijeka
riječi
Vse zgodbe so kot reke. Imajo svoj
izvir, svojo strugo, svoj potok, svoje ustje. Pripadajo vsem državam, skozi
katere tečejo, prav tako kot zgodbe vseh ljudi, ki jih berejo.
Spokorni rumeni krog sonca, pada na
streho hiše, iz kljuna robustne Petrove ptice ...
Z njimi živiš. Ob zgodbah, ob rekah… V
tišini… tišini…
One izvirajo. Zvirajo se. Prečkajo se.
Vijugajo se… Skrivnostno življenje v notranjosti…
Raztegujejo utrujene kosti, v smeri
ravnine.
Pod plaščem oblakov in grmenja, kakor
neukročeni divji konji, nabrekli od besa, blatni, vrtinčeni, stresajo mostove
kot sedla s sebe.
Imajo glavo, telo, trup in rep.
Podedovano energijo pokrajine,
praznovanja, preobrazbo je mogoče razbrati skozi tokove podtoka.
Nenehni preroški klic, v vrtincu
potoka pozablja na čas, onstran vidnega, melodičnega govora, vodojeda, piše
resnico svojega bitja ...
Vijugaste vode kače, tihe zgodovine,
vlečejo iz svoje stare kože, za seboj puščajo prevlečene podloge korit.
Zdrave in modre! So hitre in počasne!
Vode v reki ogovarajo reko.
Motne so in jasne. Vesele in žalostne,
v svojem toku, zapuščene, zaraščene… Prehod oblakov nad pokrajino potoka,
prežijo…
Živijo kot v zgodbi... Težko je živeti
od njih.
Izvirajo iz njih samih, zahvalni
stiski rok, valovite kretnje: trava, listje, veje, človeške roke, izreki ust
... lastnosti nasilja.
Okvirji ... oblike ... krhke sanje ...
Žive kličejo ... Mrtve objokujejo ... Pothranjeni, dogovorjeni, spomini ...
Ustavljajo jih jezovi. Od njih se
branijo z nasipi ...
Zgodbe, pokrite z platnicami knjig,
uporabljajo črke ... Tečejo po označenih straneh ... Beseda za besedo ...
Predstavljajo se po naslovih.
Tudi brez naslovov se vseeno
predstavljajo ... Promocije, promocijske predstavitve ...
Govorijo: belina, vejice, pomišljaji,
pike, vprašaji, klicaji ... govorijo ...
Reka, ki jo navdihuje nebo, je stkana
iz vodnih kapljic. Začuti se vsaka kapljica duše srca ...
Zgodba črk, od besed do tkanja misli…
žalost duše ...
Besede in potoki, pritoki, toki, do
besede ...
Vesele, žalostne, lepe, grde, dobre,
ušesom prijetne, ušesom trgajoče, zlobne, hudobne, zdravilne, ljubeče, grenke,
gromke, šepetajoče, mistične, svete, čarobne, preklete, miroljubne, bojevne,
smrtonosne ... Prve, zdravice, veselice , priložnostne, praznične, dobrodošle,
prisege, blagoslovi, bogaboječi, človeški ... narobe, ljudske, literarne,
pravilne, nepravilne, resnične, pritrdilne, negativne, naivne, modre,
zapeljive, lažljive, nedolžne, pravične, napačne, učene , preproste , čarobne,
budnice ... uličarke, psovke, razvratne ... poslovne, arhaične, tuje,
hvalisave, ponižne, podle, plemenitie... pijanske, kockarske, prevarantske,
čudaške, nečloveške... pod prisego križa, pod izsiljevanjem noža ... žalojoči,
pokopi, pogrebščina…
... Besede ... besede ... besede ...
Kapljice ... vode ... reke ... izviri
... ustja ... vzpetine ...
Tečejo reke zgodb: platnice,
beležnice, zvezki, teksti, zbrana dela, struge prepirajočih se obal dan in noč
... tečejo ...
Jezna odbojna smrt, z ogromnimi črnimi
rokami ... grabi obale življenja ...
Na slovenski prevela Andrea Hrašćanec