Ljiljana Vuglač | Plazajuča čkomina

Černa zvier gota sviet.

Otpira halosne, gladovne zobe

kak kača lačnoga gota, 

biesna,

žejna kervi,

pona otrova.

Plazi pu asfaltu,

zavlači se vu dvorišča, 

skrivlje se vu hiže.

Čkomi, 

čaka svoj čas. 

Deca kriče. 

Pes v kotu zavija.

Čovek na čoveka kosturu zdiže.

I med plahtami 

stisnute pesnice,

mučeče vusnice,

merzla serca.

Nuoč nikak da prejde. 

Plazajuča čkomina ždere vse.

I nas je požerla.