Željko Bajza | Abecevica

Jezik je dreve narodne

tere vu zemlje ima tak velke korenje

da se vun nikak nemre zvleči.

Arbor vitae je dreve živlenja.

Dreve je simbol životne borbe.

Vu krščanstvu te je križ.

Križ zamenjuje starozavetne dreve,

dreve spoznuvanja dobrega i zla

tere izhaja z raja zemaljskega.

Sveti Bonaventura sedi na stolcu

i premeče svoje teorije ub nedodirljivosti.

On misli kak lingvistika ide ud delov prema celine.

Ljudi živiju vu rutine.

Človečanstve je vu zbrke.

Ja šlabekujem kak dijak “abecevicu”.

Z slavonskemi libaricami splel se Reljković,

iščuč azbuk horvatski, iste kak i  Vitezović.

Zamišljam vu glave Hrašče Turopoljske

i vidim Muliha kak se špancera

i rezmišlja ub “duhovne hrane”,

kaj je dičici potribna.

Vuz njega, lagana hoda tihe se spominjajuč,

z noge na nogu idu Habdelić i Jambrešić,

reščlanjujuč šarenile vu narječnem sustavu.

Zaspal je Vramec, prebudil se je Križanić.

Gda se okupal, vredil si je lasi i zišel na špancer.

Predeli su za me navek bili ljudi, veli Lamartin.

Kronika navek počinje ud prvega doba ovega sveta.

“Adam i Eva najprva človeka beste stvorena”.

“Abecevica” je dvojem mladem, 

obojega spola, hasnovita i potrebna.

“Mišionariuš apostolski” i “Posel apoštolski”

revaju tesne ove ostanke prehmaljenih volj.

Ar se senak nekoji ismehavaju iz oveh reči

da nisu prav horvatske.