Željko Bajza | Put vu sumnju

Put vu sumnju znači i iskanje izlaza iz sumnje. Vsaki sebe mora odrediti vu odnosu prema vsemu. Otrežnjen ud iluzije vu sebe, ob barbarstvu sem poslušal tek pripovesti. Marta, pak, je krščenica bila ar se ud Kristuša vere je navčila. Doklam je Marija bila zavzeta hižnemi posli njenja sestra naklanjala je na društvenost. Bila je več Kristuševa vučenica, pak mu veli: “Gospodine da si bil tu, ne bi vumrl moj brat. Ali zdaj znam da ti bu Bog dal vse kaj zaiščeš ud njega.” A on jej odgovori “Ja sem vuskrsnuče i život… doj veruje vu me, živel bu, ake i vumre.” Vu odnosu na živlenje ja hoču biti njegov sudec. Sud je kažnjaval same moje senje. Pravda mi ni mogla niš jer sem se več sam kažnjaval z svoju nepodobnostju, zaštičen ud vsake zločinačke kušnje.

Vu senjah sem se spravljal kak dete ove filozofije. Moral sem ob vsemu misliti, senje su nudile završnicu. Osetila su prva stvorila spoznaju ob onomu kaj je istinite- kak rekel je Lukrecije Kar. Ar vredi posluhnuti i velikuga Seneku: - Nejdite kak stoka za ruljom, najte putuvati kud se najviše ide neg same onud kud treba iti. Denes je same zbroj onuga ščera i onuga prekščera. Kaj Bog da te ni sveci ne zemeju, a zutra dočakali bume pravicu njegovu.

Terezija Avilska plamenu sulicu vu srcu nosi. Ljupka je te ženska, retke lepote, puna vedrine, zavidne dobrote. Osmeh njen restvara zrak, krepeč duše vu čistilišču. Bila je preveč pubožna da bi se igrami prepustila. Saloma, pak, udsečenu glavu svetuga Ivana Herodu nosi, tancajuč pri tem, zvijajuč se kak kača. Magdalena, grešnica z Magdale, pak još navek pred vuzvaniki kleči. Kunigunda, sveta carica, čer grofa Sigfrieda ud Luxemburga, živela je vu devičanskem braku z carem Henrikem II, na plugu vužarenomu čast svoju je branila. Ob te gospe ja sem lepe pesme pisal i vuz put kontinum žive suze brisal. Judita, vusamljena junakinja, kreposna vdovica, donaša nočnu moru. Ak se udlučiš, nijedna cena nije ti previsoka.