po svilni mreži tišine.
Na drevu živlenja
zeleno listje zible.
Kaple po saki žili,
i saku misel niše.
Po kori curi sreča,
šepče mu duša vetra.
Sonce ga žari,
dežđ ga kuplje,
toče mu srce
vu sakem listu,
se do korena.
I sreča i tenja, navek skupa.
Onda najemput temna luč
drevo živlenja zavila.
Zagrebla tenju duboko v koru
v saki list pustila pokoru,
zela mu moč.
Senjka dreva je se tenjša
i najempot je više nega.
Tišinu rastače hukanje sove.
Koprena noči prebira zvuke,
gode živlenja broji
a sova i dale huče.
Nema komentara :
Objavi komentar
Hvala na vašem komentaru. Isti će biti objavljen nakon pregleda moderatora.