Božica Jelušić | Fuga galoviciana

https://hr.wikipedia.org/wiki/Fran_Galović

Ničesa naj se ne plaši vu istini stoječi!

Naj bude kostanj na briegu, vu gori makljen.

Med parklastemi ftiči golob bogoboječi,

Gda sviet je crn i musav i s paklinom opakljen.

Na peru samodržec, literatuš i školnik:

On priležnik je Rieči, tanahni rimolovec.

Podrugačiti vrieme hlepi taj tihobolnik,

I biti ljubavnik svietla, ne mračni koboslovec.

Al' nega više kleti,hižice, tvrdne korablje.

Ni lozja ni vrčaka, vu pahu drobnog cvietja.

Poetuš jeden, stojeden: saki mrk i zazabljen

Roje se hudi duhi na rasputju stoletja.

V kostima rastočenje, a vu jeziku tmečnost.

Kak perhav pepel, nad poljem jato vran.

Iskati nam je trage, sukati MISEL NA VIEČNOST

Dok v kmici brenčiju zvoni; Ivan, Fritz ili Fran

Ah, viža baladeskna, panonska to je fuga!

Naplavna, tusta zemlja, v plavem prstenu plina.

Koturamo se nekam, lešči se zviksana pruga,

Pojela bu nas megla, grizodušna dalšina.

Kolesa nevideča smicaju se bez zvuka.

Dalje od varaši gole, drevja zaspalih straž.

Čuti je sohu, tolnača Ivana Nepomuka,

A SENJE KAJ ZA NAMA IDO, VLEČE LAMPAŠ...