Katarina Zadrija | Peldu zemlje riše

Gda rosa v rasvič tranike vmiva

Zdravomariju je cinkuš otoukel.

Krmežljive joči rouka kvragava,

dobrejutre roučnik, spod peči pepel.

Znojuč vekerica po taktu igra

v lavoru voda friška ledena

pospane mi senje z joka spira.

Jogenj je zacvrčal kaša zobena.

Veter priek praga potepel pepel.

Pahulje zobene, mljieke z flaše.

Vu friškem se ruhu mouj je dom stepel.

Veda je se drugač, a senjek naše.

Gda cinkuš otapa rosu zmržnjenu

otekla preteklost, veda otpiše.

Za življenja žitekt, kašu zobenu,

Jošče peldu zemlje plug navek riše.