Katarina Zadrija | V raj idu

Milji Bogek kakvu si ti naredil katedralu!

Ljudem za življenje, sebe na slavu.

Najljepši tu su zborskih pevači

Melodija njim se za sake vuhe zakvači.

Z trave i cvietja zotkal si pod

Prsnice su nebeski svod.

Šare si misnice narisal na albu

V skromnisti svoje nek boudu ti na slavu.

Naši su stari slavili tvoje dele.

Z moljitvu su ti zafaljili na semu,

Tebe su štuvali i poštivali majčicu zemlju.

Ne znam gda je preše po zlu

Zemlju se gnjete, truje i buši

Ljudi su gore kak pohlepne vuši.

Denes kak stekli človek po svijetu bloudi

nit kej poštiva, nit se čemu čudi.

Kak črv dele ti glođe, brez mere i miera

v žepe si meče, z penezi ofira.

Dušu je zdavnja prodal, za raj ne šparal.

Rad bi da tam ga dosmica najbolši prokulista,

zabil je za nauk da v raj idu 

oni prazni žepov čija je duša čista!