Željko Bilankov | Svitlo

 

Pogrbjen,

pritisnut,

pritučen,

skvrčen ležin

na podu

tamnice života.

Upijan

kapljice nadanja

podzemnog potoka,

bistrog,

nevinog,

razigranog.

Čujen,

njegov je žubor

pisma

čarobnih not.

Vidin,

moja su čežnja

njegova

svitlucanja...

I moran,

i hoću,

i želin

da se uspravin,

da me podigne

njegovo svitlo,

da me ozari,

da mi pokaže put,

da me vodi zauvik,

ta njegova

sunčana

lipota.