Kolumne

Jelena Hrvoj
Patnje mladog autora

Ela Ernoić
Rozin kutak

Mirjana Mrkela
Ispovijed jedne čitateljice

Jelena Miškić
Pramcem u sumrak

Martina Sviben
S kodom bluesa i balade

Aleksandar Horvat
Kajkavsko najže

četvrtak, 10. ožujka 2022.

Gordana Igrec | Huda sudba


Zvonnnn, zvonnn

zvonnn zvoni.

Huda sudba

po svetu

hodi.


Mrtve pokapaju,

matere roke

k nebu sklapajo.


Vojnička čižma

zvoni,

sablja na soncu

blešči.


Ide brat

na brata,

kak tat

na tata.


Vojna ne

 pita

za ljudskoga

svata.


Kad se zbudim

se pitam:

se to zbila

zgodi?


Ili su se to

bile senje,

kak ljudsko

proščenje?


Na kem

ringišpil

karte deli

i človek

ništ vreden

ni.


Če bile su

senje,

stvarnosti 

nutri

ni ništ

menje.


Se kaj

se zgodilo

jenput,

bu se

još sponovilo.


Bu vojna

huda,

po celome svetu,

se po svuda.


V sakome

kutu,

čovek bu

čoveku

na putu.


Takšni snovi

su mi došli

po kmici,

da nišće

ni mogel

vražjoj sudbi

fteči

il ju

zaobići.


Se to smo

već vidli

i preživeli,

ali snovi ovi

drukče su

povedat

hteli.


Da kmica

bu nastala,

človeka

zgutala

i nišće

na svetu

ne mogel

ostati

gdo se

za grehe svoje

ne htel pokajati.


Naposletku,

tak celo

ljudstvo

je hetelo

dok se

zdušno

vu dragog

Božeka

klelo.


A Boga

ni briga

za onega

kome zi žepa

strši friška

figa.


Za njega

mu se friga.


I zato,

huda sudba

se sprema,

gda dragi

Božek

za nas,

na čas

zadrema.


Zvonnn, zvonnn

zvonnn zvoni,

huda sudba

v senji moji

svetu se

zgodi.



Nema komentara :

Objavi komentar

Hvala na vašem komentaru. Isti će biti objavljen nakon pregleda moderatora.