Zvonnnn, zvonnn
zvonnn zvoni.
Huda sudba
po svetu
hodi.
Mrtve pokapaju,
matere roke
k nebu sklapajo.
Vojnička čižma
zvoni,
sablja na soncu
blešči.
Ide brat
na brata,
kak tat
na tata.
Vojna ne
pita
za ljudskoga
svata.
Kad se zbudim
se pitam:
se to zbila
zgodi?
Ili su se to
bile senje,
kak ljudsko
proščenje?
Na kem
ringišpil
karte deli
i človek
ništ vreden
ni.
Če bile su
senje,
stvarnosti
nutri
ni ništ
menje.
Se kaj
se zgodilo
jenput,
bu se
još sponovilo.
Bu vojna
huda,
po celome svetu,
se po svuda.
V sakome
kutu,
čovek bu
čoveku
na putu.
Takšni snovi
su mi došli
po kmici,
da nišće
ni mogel
vražjoj sudbi
fteči
il ju
zaobići.
Se to smo
već vidli
i preživeli,
ali snovi ovi
drukče su
povedat
hteli.
Da kmica
bu nastala,
človeka
zgutala
i nišće
na svetu
ne mogel
ostati
gdo se
za grehe svoje
ne htel pokajati.
Naposletku,
tak celo
ljudstvo
je hetelo
dok se
zdušno
vu dragog
Božeka
klelo.
A Boga
ni briga
za onega
kome zi žepa
strši friška
figa.
Za njega
mu se friga.
I zato,
huda sudba
se sprema,
gda dragi
Božek
za nas,
na čas
zadrema.
Zvonnn, zvonnn
zvonnn zvoni,
huda sudba
v senji moji
svetu se
zgodi.
Nema komentara :
Objavi komentar
Hvala na vašem komentaru. Isti će biti objavljen nakon pregleda moderatora.