Željko Bajza | Z Vramcem na putu

Gda me počme Vramec, vabiti kak mamec, pu stareh vremenah puteh z njim putujem.
Moj dragi gospon i prijatelj, nek zna Vaša milost,
da jutre zdavnja svenule je vu mojem Varaždinu.

Ja sem oniski človek z ostatkeh beleh lasi, okoli okrugle glave, Štajerska me rodila, sveti Beč odgojil,
Smrtnike sem podučaval da se držiju sveteh zakonev.
Nek zna Vaša milost da sem na začetku vsakoga dugovanja
pustavil broj let najprve ud začetka sveta.
Na začetku z ništar stvori Bog nebe, zemlju, morje i vsa vu njih ka jesu.
Večnost pak ni gotova: same menja lice.

Ud ormoža du Beča preživel je življenje burne.
Lice stari, koža mu je žuta umorna,
podočnjaki pepeljasti, a same dva oka odajeju živlenje.
Spremen na razna znaneđenja ide putem sudbine.
Meste časti i priznanja napadi.
Zmučile ga kušnje i progoni.
Zakaj krstiš ake si ne mešijaš ni Elijaš?
Zate sem ja, Ivan, došel vu vode krsteči
Nek zna Vaša milost da sem “Postillu vezda znovič zpravil.”