ponedjeljak, 12. studenoga 2018.

Mirjana Mikulec | Jena kajkavska



Zvoniju koraki
po blatu i graba zaigrani:
Napiši pesmu kajkavsku!
Kriči jastreb nad glavom,
hud na dvorišča bez piščancov:
Piši, piši, piši!
Ruopa mi misel
nad zdencom zapuščenim:
Rieči su domače gliboko
kak i sunce gore visoko.
Bi me mogle i zgreti i speči.
„Naj se po selski v škuole spominati,
buš drugi red dobila“,
su mi znali reči.
Prešla su ta vremena
gda se od zore do mraka
na komačeku zemle
zâse i živinu skrbele.
I za druge nije znale.
Male je rieči vu tem svietu bile.
I kak da denes,
dâ su škuole minule,
za se kaj su mi v glavu naprtile,
najdem kajkavsku rieč?
Pak si mislim,
če ju ne nejdem, ju zmislim.
Cieli nuovi kajkavski svet.


Nema komentara :

Objavi komentar