Božica Jelušić | Jeno te isto

 

Jeno te isto, jeno te jeno,

Cundravo, jadno, neopljevljeno;

Kaj misliš da bu v tem vrtu raslo,

Ako je suce zanosa vgaslo?

Vse misli takve: shabane, jadne,

I vode žeđne i kruva gladne;

Kak da je pšenicu zmlavila tuča,

Bez friških reči, bez nadahnuča.

Jeno te jeno: kaj sem i tko sem,

Na trn nasađen z tabanom bosem.

Kaj misli sused, selo i varoš,

Da ja sem šarža, šef i muktaroš.

Ja sem poetuš, ja verzotočec,

Napršec, živec, k špotnici skočec.

Ja imam kuraž, botu, mustače,

Gdi mene nema, svet se rastače.

Ne maram jalnuše ni nadžak-babe:

Premečem svoje svete čitabe.

Gizdavost moja ne pozna kraja:

Znaju me otkud Sunce shaja.

Pod vencom hodim od dračja zvitim:

Kaj drugi vele, v zapeček hitim.

Ja nigdar ne bum prignul koleno:

Lupal bum navek, jeno te jeno.

Ilustracija: A. Dugina: Svrake svadljive