četvrtak, 21. studenoga 2019.

Željko Bajza | Sečanje


Razdraganost bila je vu tebe
gda sme išli črez mala vrata ze soncem vu oku.
Svet same vnuter mojeh granic treperi.
Pamtim šepet vu zvezdaneh noči,
gledim te z zaljubljenemi očmi,
dok mesec jaše po nebu.

Vu me je vurasel tvoj smešek
dok su sene trčkarale po plafonu.
Dohaja Ona, noseči svedočenja,
ob  nami ovde i zdaj.
Delam lojtre da vsegnem do sečanja.
Svetlost tvojega obečanja vutešna je:
primerene meste za strpljenje.

Ze svojim iskustvem
putujem črez apstraktni realizem.
Nek me opaja zastanavljene vreme!
Tvoj mir, svemočni bezvremenski,
oblikuval bu Svemir gda zguri greh.

Nema komentara :

Objavi komentar

Hvala na vašem komentaru. Isti će biti objavljen nakon pregleda moderatora.