Zdenka Čavić | Zvehli pušlek

Na obloku mi stoji
se kaj denes mi fali.
Sreča kaj je nega,
zvehli pušlek cvetja.
Ali tu je i boli
jeden trn prek sega.
V srcu trn je ruže ostal
v pušleku crlenom.
Nesu senje, nesu tenje,
samo misel jena je
dišala za mene.
Riše sreča sebi pote,
vetri ih rastepli.
Nova leta kroje se
po oblaki sretni.
Iščem trage te lepote
v zvehnjenomu cvetju.
Zableni su, zaboli,
trn vu duši spi.


.