Zdenka Čavić | Žuta cedula

Po obloku se pavuk spušča,
stanari večnosti išču si pota.
Tenjka pavučina posud se mota,
diši po netešini,
sobe su prazne.
Na obloku cedula,
hiža za prodati.
Soza je zdavnja fsehla,
žalost pobegla,
nema se gdo žalostiti.
Sreča je zgubila stanare,
ne mare kaj bu zutra.
Cedula je saki den
se bole žuta.