Katarina Zadrija | Zvezdane steze

Od gda sem te prvi pout vidla

tve sem črne oči vu srcu imiela.

Mrk si bil, same z njimi si se smejal. 

Kak z lasersku zraku z zvjezdani stezi

za sebe si me vezal.

Vrteli su se oko nas Kardasijanci, 

Bajorci su proroke za nas moljili,

Borg nas je vu kocku vljekel,

Quark nam je pijaču točil,

z klingonskem Bat'letem 

smo si zutrešnjicu krojili.

Čenjđlinki z Dominijuma su nas šteli

brez barkoda i cepiva prevzeti, 

pod perout si vrgnuti.

A mi, mi smo se prevrgli, kak polutani,

niesmo več mi, Ja i Ti.

Oni čisti, ledični 

kej kušajce smo poskrivečki si dali.

Denes vu nami si su oni 

z koji smo rate vodili

diplomaciju tirali.

Znaš jene ti moram priznati.

Nigda me nie bile stra

kak ounda gda mi se vidle 

da bouš Vulkancem postal.

I da mi nie Dax vu mene šeptal

šte zna bi me več našel,

bi te več našla 

a morti bi se po zvezdani carstvi zgubili.