Željko Bajza | Čarolija putovanja

Čarolija putuvanja vu nezvesnost navek traje?
I vu okove prebil se bum du sreče.
Pravec zastanavlja vreme,
Človekove težnje neostvarive.
Z kakovom si te zarobljen ljubavlju:
-nekaj svete kakti svetle,
prijatelske kak zvezde.
Živlenje svoje ravnam prema seni teru vodim.
Prenašam ljubav, bistrem umem Vesmiru pupevam.
Z prsi i z rukami rezgrčem penu na putu prema glibline jezer.
Sklone mi je srce,
cvet je sonca željen.
Vlažne mi zenice jemljeju sjaj.
Nježnosti su stigle,
miris leta širi blagost.
Trag je te zelenega listja,
večnost vu trenu.