Davorka Črnčec | Zavezani mašlin

Zaškripala lesa.

Na potnaj vrotaj hrđavi lokot vesi.

Nej ga je strah, ne dohaja tat.

Na mehkome krovu otkrhnuti črep

z finom čipkom mahovija načičkani.

Pod zobačama leno maček leži.

Na trčku starog oreha kokot se šepuri.

V cijanom lončeku koruza za kokoši zvoni.

Slama za nostel v pormi zimu čeka, čkomi.

Na čavlu kosa vesi. Stari ormar. Dedini žulji.

Z jasli na friško mleko diši.

Pod strehom lastino gnezdo.

Pod nogaj mravinjak romori.

Seno kak mirna reka šumi,

črez reške na škednju namigavle.

Al z dimjaka se ne kadi.

Naj se sekerati, zafučne mi dren:

Dok god si tu i korak ti stezu pamti,

kak blagdanska nedelja den zgledi.

Dojdi nam večput, mašlina zaveži.