Katarina Zadrija | Probitek

Gda čez oblouk lovim kipec
Ledičnoga toga jutra
Hižni duhi zginuli su
Nie ji bile ščera, nie ji denes
Ne ji niti zutra.
Bielji pantljek, fiška duha.
Sope zemlja zrielji žitek.
Teški klasi sad se couču
Starem zlatne obljejani.
Nestali su hižni duhi
Viču, išću hiže svoje gospodara.
Kam je nestal koud se tepe?
Tujec zviera srpe brusi
Zrielji žitek njemu bou probitek.