Zemalsko blago su oblaki sivi,
Flekavi, mokri, kak zmazani pamuk,
Saka jim kap lefki kušlec doživi,
Dok se rastepe vu skoreni hamuk.
Biserne fele je ta voda z neba,
Suha ju zemla pod hižama čeka,
Hlapljivo pije ze sakoga žleba -
Ne bude Perun na nebu do veka.
Škripalo bi nam bez dežđa živlenje,
Nemreju ljudi preživet na suho,
Dežđeno popolne poji korenje,
A travovabec popeva na vuho.
Dovabil je travu i daždevnjaka,
Kaj leno plazi vu paprat prek steze,
Dok bistre kaplice čvapaju z maka,
Vu malu mlaku pri trčku od breze.
Dežđene vure su sive i zdene,
To nebiče sebe na zemlu toči,
Al’ po pravici (če pita se mene),
Dežđi su lepi čez otprte oči.
Ne vredi kosa če nemaš vodira,
Bez dežđa - se bi nas prašina zela,
Žeja je živa, od suše se hmira,
Sivim oblakima mašem spod brela.
___________________________________________
Perun - staroslavenski bog munja i gromova
hamuk - žuta zemlja slična ilovači
vodir - metalni ili drveni pojasni tobolac s vodom za brus
brelo - (jem)brelo, kišobran
foto: pixabay
Nema komentara :
Objavi komentar
Hvala na vašem komentaru. Isti će biti objavljen nakon pregleda moderatora.