Maja Cvek

NOČNI KIPEC

Dodrl se je dan
i srebro vre čvapka
kakti da je mesec 
kupicu sprepunil.
Po svoji navadi
ščuric se je skril,
v travu se ščučnul
i z gosli zagudil.

Zmiril se i vetrek
med vejama jalšah
kejti se nalandral
pak počinka treba,
a vrckaste kresnice
kresiju se v travi,
gli kak da se špigli
svod zvezdanog neba.

Ftihnuli su zvuki
dana koj odhaja,
hladiju se žuli,
počivleju brazde...
Jedino na vanjkušu
još je budna ljubaf.
Ogrubela roka
draga zlate lase.