Kolumne
Jelena Hrvoj |
Martina Sviben |
Mirjana Mrkela |
Aleksandar Horvat |
utorak, 16. lipnja 2020.
Đurđa Vukelić-Rožić | Bršlen
Ko mu pod list dojde, ti ne traje.
Guti dobrotu a ona mu vse daje.
Imanje obraste, skrije oblok
Ne dojdu laste, več ni vrednih rok.
Bršlen i stoletne raste vmori
Mladice tira čak i ak zgori.
Špinči se i nad bokčijskim plotom
Vse pogazi ze svojom lepotom.
Bez srama je, kaj oče to bu zbral.
I zvezdice bu Mlečnoj stezi vkral!
Planete bu jenu po jenu vjel
Gladuš si je bu v gliboki žep del.
Stari čelnjak obraste i zruši,
Rušku zatuši, slivu posuši.
Vse poždere, nigdar se ne kaje,
Zeme kaj oče, zanavek traje.
Gda se bogec skrije v grobek leči
Bršlen presudi i negvi sveči.
Križ mu zruši, po rožicam puza
Râni ga tuđa tuga i suza.
Žilavi, ti se kòse ne boji
Korenje nove mladice skroji.
I on misli da je zrasel z raja
Prekletstvu temu nigdar ni kraja.
Vele, sak si zbere svoju krunu
Nekteri spi v lađi, neko v čunu.
Am moju sreču on nemjre vjeti
Serce nema, serce nemre zeti.
______________________________________
potirati – puštati izbojke
špinčiti se – bahatiti se, hvalisati
bokčijski – sirotinjski
gladuš – izjelica, pohotan čovjek
čelnak – pčelinjak
čun – omanji čamac
zbere, zbrati – odabrati
Labels:
Đurđa Vukelić-Rožić
,
kajkavski
,
poezija
Nema komentara :
Objavi komentar
Hvala na vašem komentaru. Isti će biti objavljen nakon pregleda moderatora.