Željko Bajza | Pavao Ritter Vitezović

(7.1.1652. – 20.1.1713.)

Tiskale nas vu mračne noči vsakojake surovosti,
još nas oči pečeju ud tujih nekultura.
Vu črneh kušnjah turskeh atakov,
rezviti prosvetljenja moč “condore gentem”,
čin je proti tužne nemoči iskrenuga očaja.
Žaloben spev “Plorantis Croatiae saecula duo”
pretvoril si vu svetle svitanja domovinske radosti.
Tvoj pregled povesne stvarnosti,
te reči spasenja, svetionik su vusred brodoloma.
Na izvoreh tvojeh reči vnogi su se napajali,
zbirajuč horvatsku moralnu i nacionalnu svest.

Gda su vgasle njegve oči,
Napuščen od društva i prijatelev,
vu bedne sobe bečkega hotela,
ostal je kre njegvega kreveta
stari zimski kaput
dve- tri knjige i žačkica sirove kave,
na spomen vsega svita vikov,
vu terem njegova “Croatia rediviva” još i denes živi.