|
Jelena Hrvoj |
Eleonora Ernoić Krnjak |
Martina Sviben |
Mirjana Mrkela |
Aleksandar Horvat |
Dahaja nom Velika nuač.
Vuziemnica na sakem briegu čaka.
Da se prižge, visake v zrak,
agnjene bo jezike dielala saka.
Jončica mola, jajca je pripravila,
čučice za falu z kušlecem pazdravila.
Ad detelje i regice liste je nabrala
za, pa starinskem, scifrati pisunice,
mome jih je dala.
I na vert fljetne je skoačila,
jer moarti pa baš ad lista petrožena
bo najlepša cifra sloažena.
Lupinje bielaga luka za svietlu cifru,
a une ad fijualičastega za bolj tamniešu.
Za tie čas jajca su nacifruna,
f pletenu kuarpicu sriedi stala zlifruna.
I gniezdoa je pripravljene,
z ruažic, trave, siena,
f hižni kot je pastavljene.
Jončica zaron aperla bode oači,
fljetne treba paluknoti
koa zajci su danesli
te vuzmene noači.
Najlepše pisunice
i šunkica f kašaricu bo diesta,
dišeči krujek i makavnjača i arehnjača
z dizunega tiesta.
Za blagaslav esti, k meši treba iti,
za se doabre Boageku liepe zafaliti.
Takva radast, kak je za Vuzem,
deliti se treba sakamu i siem.
Jončica mola se tua doabre zna,
koa Jezušek bo vskersnul
vesela je una.
Zbornik recitala Sveti Martin
Breznički Hum 2022.
____________________________________________________________________Vuzem – Uskrs, dahaja – dolazi, nuač – noć, vuziemnica – uskrsni krijes, prižge – zapali, agnjene – vatrene, dielala – stvarala / radila, Jončica – Ančica (umanjenica ženskog imena Ana), jajca – jaja, čičice – kokice, za falu – za hvalu, kušlecem – poljupcem, ad detelje i regice – od djeteline i maslačka, scifrati – obojati različitim bojama, pisunice – uskrsna jaja, mome – majci, vert – vrt, fljetne – brzo, petroažena – peršina, cifra – ukras / šarenilo, lupinje – ljuske, une – one, ad fijualičastega – od ljubičastog, tie čas – odmah / na brzinu, kuarpicu – korpicu, sriedi stala – sred stola, zlifruna – prošvercana, z ruažic – iz cvijeća, hižni kot – kut kuće, zaron – rano, aperla bode – otvorit će, oači – oči, paluknoti – pogledati, koa – što, zajci – zečevi, bo diesta – bit će stavljena, dišeči – mirišljav, krujek – kruščić, makavnjača i arehnjača – tradicionalni kolači od dizanog tijesta punjeni makom i orasima, blagaslav esti – blagoslov jela, k meši – na misu, zafaliti – zahvaliti, sakamu i siem – svakome i svima, tua – to, Jezušek – Isusek, bo vskersnul – uskrsnut će
Kie mi je Ivonjščicu fkral?!
Abrisal ju, zbrisal ju,
pred ačmi majiemi mi ju zel?
Pastiha se prišmajhlal čez nuač
megleni tat,
da me sen prevaril,
da sam prešel spat.
Zel mi je hoste i steze,
se tiče i patoake mi je fkral!
Some je zel,
nike nie pital,
nišči mu tua nie dal!
Kie mi je Ivonjščicu fkral?!
Idem vej ja.
Some da se pretegnem
i krmežlje zjusim.
Idem za tatem meglenim
šteri ju je v žakelj del,
pabiegel,
šteri ju je fkral,
Buag mu poamet dal.
Some če ga primem,
če mi duajde f šake,
restiral ga tak bom,
koa ne stigel ni pitati zake!
3. nagrada na kajkavskom natječaju
„Draga domača rieč 2017.“
_____________________________________________________________________
kie – tko, Ivonjščicu – Ivanščicu (planina u Hrvatskom Zagroju), frkral – ukrao, abrisal – obrisao, zbrisal – isbrisao, ačmi majiemi – očima mojim, zel – uzeo, pastiha – potiho, se prišmajhlal – se umilio, čez – kroz, nuač – noć, tat – lopov, prešel – otišao, spat – spavati, hoste – šume, tiče – ptice, some – samo, nike – ništa, nišči – nitko, dal – dao, vej – sad, zjusim – obrišem razmazujući, šteri – koji, žakelj – vreća (omanja platnena), pabiegel – pobjegao, Buag – Bog, primem – uhvatim, restiral ga bom – rastjerat ću ga, ne stigel – neće stići, zake – zašto
Čez vuha mi je prešel
zvuan hudi, pikoči!
Spikal mi je v glave poačinek.
Poaštar mi je na vrati!
Zvani!
Z tuarbu žmeku,
tuarbu žalasnicu, černu grizoču,
moarti radasnicu, čestitarsku,
ili pre bi rekel tuarbu dačnu,
zaguljenu dožničku,
kak več koaga spadne,
kak več koaga dapadne,
kak koaga zmoagne čas,
kak koamu tič papieva na ves glas.
Zvani! Zvani!
Pili čez glavu da ni vonjkuš ne pamaže!
Moarti lista za momu noasi!?
Sinek je zdavna zaprl vrata na gonjku
i adišel v bieli, černi sviet sreču iskat,
če mu je gli tu, priek ploata,
pri sosede Mare
ta ista sreča kočila v živat ad molih nuag.
Zvani! Zvani!
Nikak stati! Zvani!
Plavega lista za ačo moarti noasi!?
Krivu rieč je pavedal
za fabrične direktarske tate,
pa njega siramaka,
šteri radi toaga ni pasla više niema,
hieftaju i na sodu pravicu išču za njegev dogi jezik.
Čuj!...
Muha se čuje pri abloku.
Adišel je poaštar!...
Kie pa zna koa je nasil
f te prevrtljive tuarbe?
Moarti nigdar neme ni znali.
Čuj!!?!
A moarti je tua –
nie ni bil poaštar!
Zbornik recitala kajkavske poezije
Krapina 2020.
__________________________________________________________________________
čez vuha – kroz uši, zvuan – zvono/zvonjava, hudi – ljut, pikoči – probadajući, spikal – izbo, poačinek – odmor, tuarbu – torbu, žmeku – tešku, dačnu – dažbinsku (koja uzima danak), zmoagne – smogne, ves – sav, vonjkuš – jastuk, moarti – možda, lista – pismo, gonjku – hodniku, ploata – drvene ograde, kočila – kucala, nuag – nogu, ačo – oca, direktarske tate – direktorske lopove, šteri – koji, pasla – posla, hieftaju – izvlačiti iz nekoga, išču – traže, abloku – prozoru, adišel – otišao, koa – što, moarti – možda, nigdar – nikad
Kaprive pred tuabu sam bral,
drač pukal,
ternje ciepal,
derva rušil,
sverži mekaval,
mlake sušil;
da stezu pačistim
pa štere sme hadili,
srečni bili.
Eli, če se radast ne diše,
če sreča glibuake trage ne riše,
živat ti se drugač napiše.
Skmičile se!
Počila je striela!
Adjemput kak da poamet
ti se pamela,
pa druge steze si krenula,
zgubila mi se z vida
i čez meglu sega koa je bile,
ad komena si med nomi zazidala
tri čversta zida.
Za ščere, za denes, za zutra.
I čega se vej hapiti?
Kupicu ščapiti,
nazdraviti,
kaplju si skapiti
i na drugu stron aditi!
Srečen negde drugde biti!
Some
nigdar nie veru zgubiti.
3. nagrada
Zbornik recitala „Pod murvu na Krče“
Adamovec 2020.
__________________________________________________________________
drač – korov, pukal – čupao, sverži – grane, mekaval – sklanajo, mlake – lokve, pa štere – po kojoj, eli – ali, glibuake – duboke, riše – crta, skmičile – smračilo, počila je striela – udario je grom, adjemput – odjednom, pamela – (pomela)/ u ovom slučaju izbrisala, zgubila – izgubila/nestala, med nomi – među nama, hapiti – započeti s nečim, kupicu – čašu, ščapiti – zgrabiti
De su uni koa su bili negda?
Zgubljeni su!
Oapče se ne išču!
Tekar se v nekakve prašnjave knige najdu,
kak se med redmi stišču.
De su vezda
Mica, Fronca, Jalža, Bara?
Negde su zgubljene astale,
župnik je kak mlade ne azavlja z altara.
De su
Luojzek, Gašpar, Imbra, Dragec?
Patepli su se v času,
kak i štublek, žervi, bregiše, lagvec.
Zginuli su ž njimi
Tila, Julča, Treza, Jaga,
Ruda, Janke, Vinc i Žiga.
Koaga briga?
Koaga briga?!
Kom pa ide vej tie sviet?
Zutra več moarti ne ni Zagarja, ni Zagarcoav.
A de bodu unda hiža, brajda, brienka, kliet?
Zbornik recitala suvremenoga kajkavskoga pjesništva
„Dragutin Domjanić“, Sv. Ivan Zelina 2020.
_________________________________________________________________________
jezere – tisuće, koa – što, išču – traže, tekar – tek, vezda – sad, azavlja – oziva, altara – oltara, štublek – glineni vrč za mlijeko, žervi – žrvanj, bregiše – široke hlače od domaćega platna s resama, lagvec – bačvica, zginuli – nestali
Padmeknula je desna
lieve noage noagu!Jesenska je duha,
doašel je čas,
na vetru se ziblje
karuznica suha
i zrieli klas.
Karužnjak je prazni
kak kakva skaza.
Karuzu paspraviti treba
pre pervega mraza.
F koaš i kašare trgatva
z papievku fletne zgatuavi.
Pona kuala peljaju g duamu,
škedenj prazni čaka nuavi.
Sosedi šalni i sosede gizdave,
puce i dečaki srameči,
spletene kite i ropci na glave,
mudruvanje starših i smieh deteči.
Sače oači imaju se rade,
z pesmu i veseljem serca se pamlade.
Kak trebitva karuze prejde,
najemput petrolejke se zgase!
Černa kmica, perušinja meka,
neznaš kie koaga meče nase!
Ezdenje si su čakali!
Valjunje f kamušinje,
kom kie stigne rieva perušinje.
Ne znaš kie se na koaga nameril,
kmica je, pa nišči ne nikamu zameril.
Znenada, gazda je svetle vužgal!
Si oapravu papravljaju,
karuzne perje puču z robače,
karuzu f škiednju astavljaju.
Mese z bonjice zadiši,
gazdarica več esti noasi,
kastonji dišeči pocaju,
kupica moašteka proasi.
Ad ezdenja
astal je some
jen kasmati mustač
sriedi ženski gač.
Si se pitaju či!
Tua pa boarmeš
neznume ni mi.
Zbornik recitala
„Draga domača rieč“ Ivanec, 2021.
ezdenje – nakon komušanja kukuruza bacati se uzajamno po komušini, trpati pod odjeći itd. (ivanečki običaj), duha – miris, čas – vrijeme, ziblje – njiše, karuznica – kukuruzovina, karužnjak – kukuružnjak- spremnik za kukuruz, kak kakva, kao kakva, skaza – prikaza, tergatva – berba kukuruza, papievku – pjesmu, fletne – brzo, zgatuavi – završi, kuala – kola, peljaju – voze, g duamu – kući, škedenj – štagalj, sosedi šalni – susjedi šaljivđije, puce – djevojke, dečaki – mladići, srameči – sramežljivi, kite – pletenice, ropci – marame, deteči – dječji, sače – svačije, oači – oči, trebitva karuze – odvajanje komušine od kukuruza, prejde – prođe, najemput – odjednom, petrolejke – svjetiljke na petrolej, zgase – ugase, černa kmica – crni mrak, perušinja / kamušnja – kukuruzna pera (komušina), kie – tko, koaga – koga, meče – baca, nase – na sebe, čakali – čekali, valjunje – valjanje, kom – kamo, rieva – gura, nameril – namjerio, nišči – nitko, nikamu – nikome, zameril – zamjerio, znenada – iznenada, vužgal – upalio, oapravu – odjeću, puču – čupaju, z robače – iz košulje, astavljaju – ostavljaju, mese – meso, z bonjice – iz metalne posude s poklopcem za čuvanje masti, zadiši – zamiriše, esti – jelo, kastonji – kesteni, dišeči – mirišljavi, pocaju – puckeću, kupica – čaša, proasi – moli, ad – od, kasmati – dlakav, mustač – brk, sriedi – posred, či – čiji, tua – to, boarmeš – stvarno
Pa peru naši brati,
stihaklepcimi pa versi i ača i mati.
Si skup pavezuni
z čudni silumi, uni med suabu
i mi ž njimi zavezuni.
Lastavice Galoviča Fronca, peršu v visinaj, sonce i nebe i brege glede,
za srečne žvrguljenje, med stopi na lektrične žice sede.
Domjaniča Drageca Potočnice su, de drugde nek, kre patoaka
i če jih doge lučeš, videl boš kak je v njimi toga glibuaka,
moarti radi kakvega puckerinega astavljenega oaka.
Ivek Goaran Kavačičev V protuletje ruažu dieva za škrlak,
a kak pravi veseljak,
huška cielu večer i mesec ftiče za oablak.
V druge Protuletne Mikula Pavičev luče kak veter ftergne oblaček
i tira, da perše kak tič na muodremu štoafu, tie moli bieli falaček.
Oj, bregi, bregi dalki papieva Draganičev Štief i ziblje se v bregasti jarki,
kak v zoarne jutre, tak i saku večer, kakve je nebe i njegvi su ad miline abrazi žarki.
Fijualice Duič-Jovanovič kak diridajci Dečeci i mlečeci slatki
štere nie smeti prepustiti
pa treba z večeri vu Marin tikvinec aditi i tom se skriti,
a rajdu pri hudemu Froncu završiti i šalo na njegev račun našiti.
De je štrekala Ačina vura some Froncek Hergev se toaga zmislil joaš,
a tak je štel vernoti se dimoa f staru drvenu hižu,
moarti bi pri vure našel i ačo kak glonca stari groaš.
Jakabu Lovrenčičevem z pisala je vunj apal Petrica Kerempuh,
a morti mam nie ni senjal da z pisala bo zišla i červiva pogača
kak sigurna plača.
A z luknje je i Mirke Kerleža spuknol toaga Petrevega puha
v Balade Petrice Kerempuha.
I zna se da nigdar nie tak bile, da nie nekak bile
pa če se gli, da striele pocaju, v siene trebaju zapičiti vile.
Koakatiček več kriči za vrati
i Tuanče Guste Matašu čez Hrastovački nokturno
več ad ronega jutra neda mirne spati.
Cverčat tiče, teči vade, šumet listje
Patačička Kata Senja. Takve cifraste čase
v senjumi čuva zase da je noači krase.
V Priekdravlju Iveku Večenaju mile su bile Prekodravske pralje.
Nafčile su ga sega. I tua, da koa življenje terde zmaže,
dravske vade se asnaže.
i saki se flek čistim pakaže.
I Pajek Kanižajev da je čverste spal
kak pa zraku perše, liepe je senjal.
Kak unda da se poaklje zmisliš se koa si snil
I onda neš pil?
Na zagarske je grude Veter ščere na briegu puhal
inšpiraciju je Vlatkecu Korotaju daval
da je škrlak dedekav pa njive katural.
Na pupiera je Miha Pavlek Miškina zacajhal
opčutek o Jesenski dnevi dremljivi, da i veter je lien,
a se tira na blaženi sen.
Kak pa je Tuanča Mihanovič spisaval, čista je milina.
Vidi se i f pesme Horvatska domovina,
de ženju serpi, mašu koase,
ded se žuri, snope broji, a noage buose.
Dolenec Dravski Mirke dihal je kak hosta, kak brazde i karenje.
Prigrinjal ga je k sebe njegev kraj, kak je rekel - Moja Podravina.
Kie oače čuti, saki kraj zave svega sina.
Jurku Tomerlinu-Picoku sraka na sverži znaka je dala.
A Srakin glas treba znati
pretumačiti i značenje mu spaznati.
Kulike joaš je meštrev sve rieči
ad štere nemru pabieči,
štera jih tira da koa vide dele,
čez svo mustru svietu tua vele?
I kulike jih joaš bo prešle k njimi
i cifrale tie špalier svajiemi riečimi?
I ima moarti v kakvemu kotu
meste i zo me na toamu potu?
Tua bo nešči drugi paviedal,
za pone liet zviedal.
Se koa znom je, da je muaj abraz čisti
i ja za njim čverste stajim.
Ne trebume biti i niesme si isti,
tua vum z duše velim.
Saki treba iskati svega pota,
nie paslušati tuđega špoata.
Me rime su, me rime,
me su rieči, me rieči.
I da sonete pišem, kak i drugi,
prestonite me više na tua vlieči.
Hrvatski sabor kulture, Zagreb 2022.
Plaketa „Mihovil Pavlek Miškina“
za dijalektalno pjesništvo
u pjesmi se spominju ne-živući pjesnici imenom i prezimenom preobličeni na ivanečki govor koji su, između ostalog, pisali i kajkavske pjesme, a nazivi pjesama iz kojih su vađeni motivi uklopljene su u pjesmu i istaknuti podebljanim fontom
špalier – špalir / red poredanih osoba jedan do drugog licem okrenutim prema naprijed, pa peru – po peru, pa versi – po stihovima, ača – otac, uni – oni, med suabu – među sobom, peršu – lete, žvrguljenje – cvrkutanje, med stopi – među stupovima, na lektrične – na električnoj, kre patoaka – kraj potoka, če jih doge lučeš – ako ih dugo promatraš, videl boš – vidjet ćeš, glibuaka – duboka, moarti – možda, puckerinega – djevojčinog, astavljenega – ostavljenog, oaka – oka, ruažu dieva – ružu stavlja, škrlak – šešir, huška – podcikuje, ftiče – umeće, ftergne – otrgne, tira – tjera, kak tič – kao ptica, muodremu štoafu – plavoj tkanini, falaček – komadić, ziblje – njiše, abrazi – obrazi, Fijualice – Ljubice, diridajci – zvrkovi, rajdu – staza nastala naglim kočenjem, štrekala – kucala (ritmički pravilno), ačina vura – očev sat, glonca – lašti, groaš – groš (stari kovani novac), pisalo – pribor za pisanje, apal – pao / u ovom slučaju ispao, moarti mam nie – možda odmah nije, zišla – izašla, červiva – crvljiva, luknje – rupe, spuknol – izvukao, striele – gromovi, v siene – u sijeno, zapičiti – zabosti, koakatiček – pjetlić, cifraste – šarene, čase – vremena, nafčile – naučile, sega – svega, koa – što, zmaže – zaprlja, asnaže – očiste, flek – mrlja, poaklje – poslije, ščere – jučer, škrlak – šešir, katural – kotrljao, na pupiera – na papir, zacajhal – zabilježio, opčutek – osjećaj, dremljivi – pospani, hosta – šuma, karenje – korjenje, kie oače – tko želi, zave – zove, sraka – svraka, nemru – ne mogu, pabieči – pobjeći, mustru – uzorak, vele – kažu, zo me – za mene, zviedal – istraživao, abraz – obraz, trebume – trebamo, saki – svatko, špoata – grđenja
