Aleksandar Horvat: Dok dideš (kaj vrediš)

"Vu plahticam vašim božje dete spi, / na piriku, terpuca ni vrag ne gledi..." M. Krleža

Starost te stiha polegne na cestu,
Sveču ti spuhne i srce zastavi,
Kak krhki suharek zvehneš na mestu,
Gruda te zeme, med črve pospravi.

Zabadava tvoja škrinja je žmefka,
Nemreš z cekinima kupiti vreme,
Se kaj ostane je: Zemla ti lefka!
Sprhne ti koren i zatre se seme.

Vsa slava negdašnja v zemli zagnile,
Je l’ bil si terputec il’ krizantema,
Sanduk topolov i futer od svile,
I kosti tvoje, a gle, TEBE nema.

Nikaj vu zemlu ne zemeš ze sobom,
Brazdu nad tobom črn kosec zaore,
Od tebe samo ostane pod grobom
Od čega se prah napraviti more.

Račune zhađaju črni notari,
Crtu su vre pod imetkom podvlekli,
Srečno ti bilo, za blago ne mari,
Dok dideš, se budu pesi razvlekli.

Vrediš taman kolko ime ti vredi,
I zlatno pero za tvojim škrlakom,
Kaj živ si delal, to vrednost odredi,
Vrediš če ostal si v spomenu sakom.