Ivan Grahovec | Sjaj v očima, zvezde f šaki

Visoko gori, de mrzli veter puše,

zvezda se rodi i ona večno živi.

Na potu bez kraja, kam ido naše duše,

vužgano svetlo zanavek nam gori.

Zakaj se iščeju, ako doseči jih ne moči,

muška jih ruka dotaknola još ni?

To duša išče de sanje so po noči,

v tom svetlu tajna se sreče leži.

Da dragoj svojoj on zvezdu obeča,

ne nudi kamen kaj f kmici sam gori,

več veli: "Ti si mi najvekša sreča,

za tebe se srce z zvezdami bori."

Ak so i žepi prazni, srce je ne,

on šteri rad ima, na to ne gledi.

F staroj maloj hiži rodil sam se,

srečen bum dok v nju dojdeš ti.

Obečavlem ti zvezdu, štera te gledi,

i ljubav iskrenu, kaj ti morem dati.

Moja zvezda na nebu boš samo ti,

obečaj da buš moja, to očem znati.