Đurđa Vukelić-Rožić | Vsi ti naši terirozmi

„Ova salama je najbolša na svetu, sfrknuta po recepture kaj ju je zmislil pokojni Ambroz Matek Gubec probal i falil.“ Po istine, bil je kum z pra-pra-pra-pra-pra-pradedom majstora mesara Štefeka Zagorca. 

Gda je kucnul čas za promene, majstor mesar je zel flajšmašinu na rukovrtlenka-pogona, vikal pod dvorcem kak vsi drugi pobuneniki i mahal ze svojim strojem. Ampak su mu kolege z bune vuputili naj gre domom salamu delati, oni buju z vilami i sekirami zatukli feudalizem, ni ga treba faširati. Potle neuspele bune, copyright holder Breg-salame je prebegel daleč od Tahija v našu prelepu moslavačku ravnicu. I dendenes negvi nasledniki nadevaju domaču moslavačku Breg-salamu, od mesa i špeka z španskih, nemačkih i holandskih pujceka. 

Ide k letu, ve ti ga na, reklama za pivu! Šuk-šuk-šuk-šukunded predededeka našega pivara Đureka Lepoga, bil je bratić z Štefekom Zagorcem, od Jankeca i Bare sinekom, i pred sedumsto let je zmislil pivu. Bral je divli hmel, sijal jačmen, onak z eko-rukom, niks traktori. Pesticide još nesu zmislili a i ak je laket bolel, ni Voltarena a ni aspirina bilo, ništ od adikcije (ovisnosti, op. Ifkica). Žetelice su žetejuči popevale, a on je cmojlil pra-pivu i nagledaval im se v dekoleteje. Žnima je v društvu bil i mlinar Janko, a on pak ni niš zmislil, same je melu delal. Kesneše se prijel škrabanja dnevnika, tak sme zeznali istinu o prve pive i prve Breg-salame na svetu. 

Ak očemo po istine, denes se od kojekakoveh terorizmi nemre pobeči; reklame nas ne vmore, ali skoro, prazne saborske fotele, crlene od srama, delaju velikoga stresa taki. Dok se človek seti zagasiti televizora, več je skroznaskroz sterorizeran! Interneta da ne spominjem. Jožek mi kazuje, gda je na paši i sluša kojekakve gluposti na tranzistoru, travica okraj nega sporeše raste. Ak se trave razbole – ne bu dobro. Potle planetarnoga valunga kaj je vmoril bokce dinosavureke, da trave nesu počele rasti i biti zelena dekica planete, ljudeki bi ze svojim ovcami i dendenes bili frentari, još bi morali rajzati po svetu i potepati se od nemila do nedraga z živinu za travami. I bilo bi ih na prste jene ruke zbrojiti, z dve tri nule pride. Vu zelenomu svetu su mogli ostati na mestu, i premeniti zanimanje v ratar. Skrčili su huste, zgrabili zemlu za se. Privatno vlasništvo. Biblijski brat bratu – zlo, zaradi nasledstva. Teror trave, ko bi rekel?

Gda nekakvi žgolavi mladič, lepi kaj slika z nekterega zaslona laprda...  „Ja vsako jutro jem 3 mehko skuhana jaja, dve šnite špeka, jen paradajz, šnitu kruva, pol litre kave i do obeda niš!“ vsi bedaki sveta očeju baš to jesti. Če sekire padaju z neba, Jožeku moram na mekano skuvati tri friška račja jajca, i vse kak je gore navedeno. Bormeš sem prekčera pregovarala z racami, jajca su išla kraju a one su štrajkale. Nejni sindikalni predstavnik je odkvakal svoje, toboš članovi negve sindikalne jedinice nečeju jesti novu kuruzu, ni dobra! Same one staru, domaču! Iskale su i novu, vekšu baru. Problem rešen, stari racak, sindikalni predstavnik je nogice zgrijal v rolu, z mlincima! Rasteju novi racaki.

A teror lepoga lica? Dok bedaki zuriju v televizor i kompjuter, tu su lica z filterima, kozmetičerana i kolagerana, plastificerana i botokserana, popravlana i prepravlana po regulami lepote za te godišne doba. Vusta puna porculana. Gda zideš na cestu i v grad, vsi ti se čine grdi. Doživiš šok tega realiti šoua. Bokčija penziči bez zubi, motaju se po metropole, zborani, dame bez flizure vu vintage obleki. Glediju kafiče pune gospode za radnoga vremena.  

Terorizem po imenu sreča je najvekše zlo. Vsi bi šteli biti srečni. I mlado i staro. Zdravi nesu srečni kaj su zdravi, mladi nesu srečni kaj su mladi, siti, ideju v škole; neda im se vučiti i možgane terorizerati. Stareši bokci su zadovolni ak su još na nogmi, a to ni sreča. Ili je? Vučeni stručnaki terorizeraju bokčiju, govoreči da sreče ni. Drugi laprdaju da je sreča kaj jočale, iščeš je po celoj hiži a si pozabil da su ti na nosu. 

Najpodmukliji je ti terorizem kaj tera ljude v dučane! Su vučena gospoda endlich razmela da ni treba vojsku delati, deliti narod na leve i desne, več je kak ovce v tor, vu markete stirati i vse im peneze scicati. Z potrošačkim mentalitetom je cepiti, i ve ti ga na, troduplo vekša korist. Vse more biti orožje v rukama bedaka. Kaj se kučnoga terorizma tiče, gazda mora paziti na meru; ak pretera zotem kak vele zlostavlanem, ne bu tak skoro obedval poriluk cušpajs z belu kobasu ni ladetinu. 

______________________________

Manje poznate riječi:  flajšmašina – stroj za mljevenje mesa; pujcek – prase; sporeše – usporeno; frentari – skitnice; šnita – kriška; možgane – mozak; laprdati – brbljati; iskati – tražiti; scecati – isisati; orožje – oružje; pbedvato – ručati.