Branko Pratengrazer | Ki sem rojen ja

Vsake večeri gda zmirom zaspim,
znova se najdem v tem kraju 
Tam ki su mi poznati i bregi i doli,
ki navek mlad,  pohajam  po raju.

Nis zabil ne brege ni dole domače.
Nis zabil potoke, ni trsja ni jive
Med jimi se igram navek gda spim.
Popevlem popevke i v jih živim.

Iščem pajdaše, velko ih je.
Vsi su še tuj. Z kerim sem bil
Pripovedam z jimi, velijo da so dobro.
Nigdo nigdar ni nikog zabil.

A gda se zbudim pred špiglom stojim.
Čist nekeg drugega človeka gledim.
Zmučene mu oči, zborano mu lice
ali tuj je, jaz sem te k z tim živim.

V senjah navek ostal sem mlad.
Gda večer dojde, vrnim se tam.
ki sem rojen, ki moj je dom.
Vsi tam su moji, a budim se sam.